oporoka

Oporoka je dokument, na podlagi katerega se premoženje pokojnika prenese na njegove dediče. Dedovanje na podlagi oporoke je urejeno v veljavnem zakonu o dedovanju. Gre za enostransko izjavo zapustnika, v kateri ta izrazi svojo poslednjo željo glede delitve premoženja po svoji smrti. Za veljavnost oporoke je bistveno, da jo sestavi oseba, ki je razsodna in ni mlajša od 15 let. Če zapustnik po napisani oporoki postane nerazsoden, to ne spremeni njene veljavnosti. Bistveno je le, da je razsoden v času pisanja oporoke. Oporoko lahko zapustnik kadarkoli spremeni, jo uniči ali prekliče, če si kasneje premisli. Spremembe lahko naredi tudi z novo oporoko, v kateri napiše, da preklicuje staro. Omeniti je treba, da oporoka velja za osebni pravni posel in jo lahko sestavi le oporočitelj oziroma lastnik premoženja sam. To v praksi pomeni, da oporoke v njegovem imenu nikakor ne more napisati pooblaščena oseba. Zakon ne opredeljuje točne vsebine oporoke, opredeljuje pa oblike, v katerih je lahko poroka sestavljena. Če oporoka ni sestavljena skladno s pogoji in v obliki, ki jo določa zakon, ni veljavna. V tem primeru se dedovanje izvede skladno z zakonom, pri čemer imajo prednost dediči prvega dednega reda. Katere vrste oporok poznamo? Zakon dopušča kar nekaj možnih oblik oporoke. Ena izmed njih je lastnoročna oporoka, ki je v praksi tudi najpogosteje uporabljena. Gre za vrsto oporoke, ki jo zapustnik napiše sam in se nanjo tudi podpiše. Njena veljavnost se v primeru spora ugotavlja na sodišču, kjer grafolog ugotovi pravo identiteto zapustnika. Pomembno je, da je oporoka v celoti napisana s strani zapustnika. Oporočitelj mora na oporoko napisati tudi kraj in datum zapisa ter v vsebini nedvoumno izraziti svojo poslednjo voljo glede delitve premoženja. Kljub temu da kraj in datum nista bistveni sestavini oporoke, pa je smiselno, da se ju vključi, saj se oporoko tako lažje časovno umesti pri samem dedovanju. Ni nujno, da se zapustnik na oporoko podpiše z imenom in priimkom, bistveno je le, da je osebo, ki je oporoko napisala, možno identificirati. Druga oblika oporoke je pisna oporoka pred pričami. Gre za oporoko, ki jo zapustnik podpiše ob prisotnosti dveh prič. Vsebino oporoke lahko sestavi kdorkoli, z njo pa se mora zapustnik seveda strinjati. Oporoka pred pričami je veljavna tudi, če jo napiše tretja oseba. S podpisom zapustnik jamči, da je vsebina resnično skladna z njegovo poslednjo voljo. Poleg zapustnika se na oporoko podpišeta tudi obe priči, ki s podpisom zagotovita, da sta bili prisotni pri sestavljanju oporoke. Priči sta pri tej obliki oporoke ključni, saj s svojim podpisom jamčita za pravilnost izjave zapustnika. Pri tem je pomembno upoštevati pravila glede izbire prič, saj priča ne more biti vsakdo. Priča mora biti sposobna brati in pisati ter ne sme biti v osebni ali tesni sorodstveni povezavi z zapustnikom, saj bi lahko to vplivalo na pristranskost oporoke. Pomembno je poudariti, da se zapustnik lahko odloči, da pričama ne bo zaupal vsebine oporoke. Tudi če priči nista seznanjeni z vsebino, je oporoka še vedno veljavna. To pomeni, da oporočitelju oporoke pred podpisom ni treba prebrati na glas. Kaj pa sodna oporoka? Tretja oblika oporoke je sodna oporoka. Zanjo velja, da jo zapustnik sestavi v sodelovanju z okrajnim sodiščem. V prvem koraku sodišče ugotavlja ustreznost identitete zapustnika. Po tem zapustnik pred sodiščem ustno izjavi svojo poslednjo voljo, ki jo nekdo od zaposlenih vpiše v zapisnik. Ko je zapisnik končan, oporočitelj oporoko še enkrat prebere in jo podpiše, v kolikor se z napisanim strinja. Če zapustnik ne zna brati in pisati, morata pri tej oporoki sodelovati tudi dve priči. Pred pričama sodišče na glas prebere oporoko, zapustnik pa v primeru strinjanja oporoko podpiše ali naredi drugačno znamenje, ki nakazuje na njegovo strinjanje. Pomembno je, da se na oporoko podpišeta tudi obe priči. Enako kot v prejšnjem primeru velja, da priči ne smeta biti osebno ali sorodstveno povezani z oporočiteljem ter morata znati brati in pisati. Pav tako morata priči razumeti jezik, v katerem je oporoka pred sodiščem napisana. Ali je oporoko možno sestaviti tudi skupaj z notarjem? Zapustnik se lahko odloči, da bo oporoko sestavil v obliki notarskega zapisa. Notar pri tej obliki oporoke sodeluje z oporočiteljem. Gre za postopek, ki je precej podoben sodni obliki oporoke, sodelovati pa morata tudi dve priči. Priči morata nujno biti prisotni v trenutku, ko notar na glas bere oporoko, po tem pa jo morata tudi podpisati. Če je notar vključen med oporočiteljeve dediče, mora oporoko zaradi nepristranskosti oblikovati drug notar. Druga oblika notarske oporoke je oporoka, ki jo sestavi zapustnik sam, notar pa jo le potrdi. Za veljavnost takšne oporoke mora sestavek oporoke ustrezati notarski listini ter vsem zahtevam notarskih zapisov (predvsem glede vsebine, datumov in podpisov). Priče v tem primeru niso potrebne. Kaj pa, če je oporoka sestavljena v tujini? Državljan RS lahko oporoko sestavi tudi v tujini, vendar mora upoštevati določbe, ki veljajo za sodno obliko oporoke. V primeru, ko je zapustnik v izrednem stanju, lahko ustvari oporoko, ki odstopa od klasičnih oblik. V takšnih primerih govorimo predvsem o ustnih oporokah. Ustna oporoka je veljavna le, če ni možnosti za pisno obliko, za njeno veljavnost pa je potrebna prisotnost prič. Takšna oporoka preneha veljati trideset dni po prenehanju izrednih razmer. Priče sledijo enakim pravilom kot pri drugih oblikah oporoke, le da jim ni treba znati brati in pisati. V najboljšem primeru naj priče zapišejo zapustnikovo poslednjo voljo na papir in ga izročijo sodišču ali pa jo ustno ponovijo pred sodiščem. Poleg tega morajo priče navesti, v kakšnih okoliščinah se je znašel oporočitelj ter kdaj in kje je izrazil svojo poslednjo voljo. Če so dediči tesni sorodniki ali same priče, je oporoka neveljavna. Kaj pa v primeru, ko zapustnik ne napiše oporoke? Če zapustnik pred smrtjo ni sestavil oporoke, sledi dedovanje na podlagi zakona. V tem primeru dedujejo osebe, ki so v najtesnejši povezavi z zapustnikom. V praksi so to večina zakonci in njegovi otroci. Za otroke se štejejo tudi posvojenci zapustnika, saj jih zakon definira kot naravno sorodstvo. Prav tako imajo pravico do premoženja zunajzakonski partnerji, ki so skladno z zakonom enakovredni poročenim partnerjem. Zakonito dedovanje se izpelje skladno